Otroške zgodbe

ALMIN: Almin je 6 letni deček. Živi v štiričlanski družini z neozdravljivo in hudo bolnim očetom. Mamica zaman išče zaposlitev, ne dobi ga niti na črno. Dva otroka, 6 in 4 leta sta zato več lačna kot sita. Deček, ki hodi v 1. razred, je v šoli pogosto zaspan, utrujen, saj je povsem podhranjen. Družina se obupno bori za preživetje. Otroka tako nimata prav nobenih spodbud, nimata niti ustrezne prehrane, ne oblačil, niti šolskih potrebščin. Kar seveda še dodatno vpliva na težko zdravstveno stanje očeta.

LUKA: Luka ima komaj 11 let in živi samo z očkom, ki je delavec. Zapustila ga je mamica. Oče s svojim zaslužkom težko preživlja otroka, saj dohodek ni reden. Otrok tako skupaj z očetom živi v velikem pomanjkanju spodbud, osnovnih dobrin za življenje in šolskih potrebščin. Prav zato ima tudi težave pri učenju.

MIHAEL: Mihael je 8 letni deček, onkološki bolnik. Ima še štiri bratce in sestrico. Mama nima dela, oče pa je zaposlen v invalidskem podjetju, saj je tudi sam invalid. Živijo v majhni zidanici, ki ni primerna za bivanje te družine. Očetov zaslužek je tako nizek, da ne krije osnovnih življenjskih potreb družine. Kje so še zdravila, šolske potrebščine in vse ostalo, kar potrebujejo otroci za šolo in življenje?

PATRIK: Patrik ima 16 let, ki živi s staršema, 9 letno sestrico in 13 letnim bratcem. Zaposlena je le mamica kot prodajalka, saj je oče pred kratkim izgubil službo kot pomožni kuhar. Družina z mamino nizko plačo ne zmore kritja življenjskih stroškov, najemnine, niti šolskih potrebščin. Patrik je drugače priden dijak 2. letnika Pomorske šole v Portorožu. Ker je prevoz do Portoroža in dijaški dom, kjer preko tedna prebiva, prevelik strošek, Patriku grozi, da bo moral prenehati s šolanjem.

ONA: Ona je 18 letno dekle. Prebolela je onkološko diagnozo. Živi s staršema, ki jih je družba dobesedno vrgla v brezno obupa. Odvzeli so jim vse. Oče je neozdravljivo bolan, brez zaposlitve, brez socialne varnosti, mati prav tako brez zaposlitve. Ostali so na cesti. V iskanju strehe nad glavo so ostali v avtomobilu. Ta hip jim pomagamo, vendar sledovi preteklosti, ko so bili dobesedno zmanipulirani in zavrženi, so pustili sledi na vseh treh. Ona izredno končuje srednjo šolo. Potrebuje spodbud in pomoči, da bo zmogla v življenju. Družina se trenutno nahaja v Hrastniku.

JOŽKO: Jožko je deset letni deček, najstarejši izmed petih otrok. Oče je preživel hudo poškodbo glave in se težko adaptira v prostoru in času, mati pa je brez zaposlitve. Družina, ki je pod pragom revščine otrokom ne more nuditi spodbud, zato ima Jožko veliko težav socializacije. Temu sledijo tudi učne težave. Tako Jožko kot njegovi bratje in sestre potrebujejo pomoč v hrani, oblačilih, šolskih potrebščinah. Razen Jožka, ki je bil lani prvič na humanitarnem letovanju, nobeden od otrok še ni doživel vključevanja v družbo vrstnikov izven domačega okolja, ki je zelo skromno.

ŽIGA: Žiga bo kmalu dopolnil 18 let. Je odličen dijak tretjega letnika gimnazije. Ker je izjemen pri naravoslovnih predmetih, si želi na študij medicine. Živi z mamo, ki je upokojena. Njena nizka pokojnina pa za pol indeksne točke prebija možnost pridobitve štipendije, ki bi Žigu omogočala nadaljevanje šolanja. In zato, ker je Žiga priden, nadarjen in skromen dijak, ki želi svoje cilje dosegati z minimalno spodbudami, je prav, da mu to omogočimo.

TIM: 7 letni Tim ima prirojeno napako rok, tako da si z rokami zelo težko pomaga pri vsakdanjih opravilih. Zelo je odvisen od pomoči druge osebe 24-ur dnevno. Zaradi bolezni ima pogoste preglede pri raznih specialistih, kar od staršev zahteva veliko odrekanja in tudi finančnih sredstev. Potrebuje tudi veliko specifičnih pripomočkov. V družini je še en otrok in en otrok iz prvega zakona, ki prihaja na obiske ob koncih tedna. Družina živi v prizidku stare hiše, ki je last ženinih staršev v izmeri približno 75 m2. Razpolagajo s tremi prostori. Oba starša sta proizvodna delavca in prejemata minimalno plačo.

MAŠA: Ko je bila Maša stara komaj štiri tedne, se je zgodilo to, pred čimer trepeta vsak starš. Maša je zbolela in prebolela zelo hudo obliko streptokoknega meningitisa - meningoencefalitisa, zaradi katerega ima dandanes za marsikoga nepredstavljive posledice v obliki cerebralne paralize z globalnim razvojnim zaostankom na praktično vseh področjih razvoja in se hkrati bori s trdovratno epilepsijo. Maša je tako priklenjena na voziček, poleg vseh težav pa ji dodatno breme povzroča še težka okvara vida (ostanek vida je samo 5%), ki jo po kriterijih uvršča med slepe otroke. Njeno, že tako docela drugačno življenje od ostalih vrstnikov, pa je še dodatno obremenjeno z alergijami.

VERONIKA: Veronika obiskuje 9. razred osnovne šole in živi z mamo samohranilko. Mati je vrsto let skrbela za družino in ni bila zaposlena. Veronika ima namreč še tri brate in sestre, ki pa so že odrasli in odseljeni, vendar ravno zmorejo poskrbeti za lastno preživetje. Zaradi nasilja v družini se je Veronika skupaj z mamo leta 2008 zatekla v materinski dom. Ko je mati nekoliko prebolela številna razočaranja, se je za polovični delovni čas zaposlila v invalidskem podjetju Želva. Za polovico delovnega časa je invalidsko upokojena. Boleha za histiocitozo x in se ji počasi sušijo pljuča. Po dveh letih dela v podjetju materi niso več podaljšali pogodbe za delo in tako je od maja 2010 brezposelna in prejema denarno socialno pomoč. Konec leta 2010 sta se Veronika in njena mama vselili v socialno stanovanje, vendar težko krijeta vse stroške in že razmišljata, da se bosta morali izseliti. Preživnine od očeta dekle ne prejema, čeprav se mati zaradi hčere zelo trudi, da bi jo pridobila. Veliko breme je za njiju avtobus, s katerim se Veronika vozi v šolo. Ker obiskuje zadnji razred, bi ga rada dokončala v stari šoli, ki jo je obiskovala, ko je še živela drugje. Tudi Veronika ima v zadnjem času več zdravstvenih težav in je bila večkrat hospitalizirana. Pravega vzroka zanje zdravniki še niso ugotovili. Najbrž so njene težave povezane tudi s psihičnimi obremenitvami, saj jima z materjo tudi zaradi finančnih težav nikakor ne uspe zaživeti v miru.
Comments