Projekti‎ > ‎

TEK ZA SREČkOm 2011

SANJAČ, KI TRGA ZVEZDE


Med pisanjem tega zapiska, varujem mojo sveto domovino in razmišljal o tem kam vse nas lahko popelje naše srce. Veliko srce ne pozna strahu, ne pozna ovir in ne pozna poraza. Veliko srce da del svojega telesa, da ozdravi bližnjega. Veliko srce gre v smrtni boj, da reši ranjenega tovariša, ne ozirajoč se na nevarnosti, ki prežijo. Veliko srce pomaga neznancu, ki potrebuje pomoč...brez vprašanj, brez odgovorov, le pomaga.

Ponovno sem imel čast spoznati novo veliko srce. Njegovi "velikosti" primerno (nanaša se na velikost srca) ima tudi številna imena. V majhni hiški na Uncu mu pravijo ati ali Srečko, na športnih prireditvah zasledimo ime Ečo, na osamljenih in nikoli končanih cestah pa mu pravimo Legenda.

Ja dragi moji, danes sem imel čast teči s Srečkom Deželakom, fantom, ki je v sedmih dneh pretekel 700km za nekoga, ki ga pred dobrimi dvemi tedni ni niti poznal. Sedem dni je brez medijskega pompa, zgolj s svojo neskončno ljubeznijo Olgo in peščico srčnežev, ki jim ni vseeno, tekel od zore do mraka. No, zora je le literarno, saj je ob nastanku zore imel Srečko v nogah že kar lepo število kilometrov. Vsako jutro ga je ura zbujala okoli 4 zjutraj, včasi tudi prej, tudi ob pol treh. Napol v snu, v bolečinah, ki si jih predstavljamo samo tisti, ki smo že kdaj podobno trpeli, se je vsako jutro zbujal z eno samo željo...da bi bile to le sanje in bi lahko spal še kakšno urco dlje. Tudi žena Olga, brez katere Srečko ne bi dosanjal svojih sanj, je doživljala svoj tek tudi ponoči...ter mu tako z zaprtimi očmi ponujala pijačo in ga spraševala kje se sedaj ustavi z avtom.

Ja, Srečko je premagoval kilometer za kilometer, kljub hudemu mrazu, vetru, dežju in celo snegu, in to z enim samim jasnim ciljem, priti v Škofije in podariti mali Amadei objem sreče in ji simbolično podariti majico Never Give Up, ki jo bo opominjala na to, da ni sama, temveč da nekje nad njo bedi angel, ki ji sporoča, da se je vredno boriti.

Velikokrat sem v tem tednu pomislil nanj, a priznam, ga v mojih mislih kmalu tudi zapustil. Bil sem v svojem svetu problemov in težav in tako mnogokrat pozabil na to, da nekdo prav v tem trenutku v imenu Never Give Up trpi in teče za

nek višji namen. Mnogokrat sem se nanj spomnil šele takrat, ko me je zvečer poklical in mi z zanosom povedal koliko je pretekel in kako dobro se počuti. Dva dni nazaj sem začutil, da veliko srce še zmeraj bije, a da njegov utrip ni več tako močan. Začutil sem utrujenost, ki ni bila toliko posledica pretečenih kilometrov, temveč odziva, ki ga je okolica dajala ob njegovem izjemnem dosežku. Razen nekaterih svetlih izjem, ni bilo ljudi, ki bi mislili nanj in na to kar je počel. Vse preveč jim je pomemben nastop na Ljubljanskem maratonu, kot pa to kar je delal on. Tisoče in tisoče besed je bilo napisanih o LM, a le malo o tem, da je nek dobrosrčnež pisal slovensko ultra športno zgodovino, hkrati pa ustvarjal pogoje, da bo mala deklica sploh preživela. Ko sem ga danes poklical po telefonu in sem zaslišal njegov glas, nisem mogel več zdržati pritiska in sem kljub natrpanemu urniku odpovedal vse stvari in se usedel v avto ter se odpeljal na pomoč.

Ko sem ga zagledal sredi mrzlega in vetrovnega postojnskega polja, osamljenega in popolnoma nerazpoznavnega zaradi otečenih udov in obraza, sem komaj zadržal solze. Bilo me je sram, da mu nisem mogel, znal bolj pomagati. Šele po nekaj skupnih kilometrih, ko sem začutil, da sedaj njegovo srce zopet bije močno kot prvi dan, sem se potolažil in začel skupaj z njim snovati načrte za prihodnost. Ko se nama je na trasi pridružil še nepogrešljivi člen tega projekta, Aljoša Smolnikar-Muc, je bilo v zraku ponovno čutiti tisto neverjetno energijo, ki je prisotna samo ob tako pomembnih dogodkih.

Po sedmih dneh in več kot 700 pretečenih kilometrih (zasluge za to imam tudi sam, saj sem ga usmeril narobe, zaradi česar je naredil cca 2 km več:), )je Srečko deželah-Ečo pritekel na Škofije kjer mu je v naročje pritekla mala Amadea in mu na tak način okrog vratu obesila večno medaljo...medaljo, ki jo ne more prekositi niti olimpijska. Veliko srce je dokončalo svojo (trenutno) pot in preneslo nekaj svoje moči v malo upešajoče srce male bojevnice.

Srečko, ponosen sem, da te poznam. Zasidral si se v moje srce, saj si mi sedaj dokončno dokazal, da si sanjač, ki sanja boljši jutri. Si sanjač, ki sega po zvezdah, jih trga in jih podarja tsitim, ki sami ne morejo do njih. Namesto tedna dni ralaksacije, kopanja in sončenja v Sveti Marini, si se raje odločil, da del svojega dopusta porabiš na mrzlih, nevarnih in neskončnih cestah, hkrati pa zapravljaš svoj denar za nekoga, ki ga komaj poznaš. Mislim, da jih ni malo, ki bi ti reklo, da si šel v k..., jaz pa ti bom rekel, da te imam zaradi tega rad in da si dobil svoj prostor v moji hiši slavnih:)

Tek za Srečkom je dobil svoje mesto v koledarju humanitarnih prireditev za leto 2012. Takrat Srečko ne bo tekel sam, temveč bomo z njim vsi, od začetka do konca. Nikoli več ne bomo pustili svojega borca v osamljeni boj, temveč se bomo vsi skupaj borili, da zmagamo v bitki. Vojna v kateri se bojujemo mi, se na žalost ne bo nikoli končala, a kljub temu se bomo še naprej borili in zmagovali, v vsaki bitki posebej.

Še zmeraj lahko z skromno donacijo prispevate k masažnemu jopiču, ki ga Amadea nujno potrebuje, saj so njena pljučka čedalje slabša, mamici pa počasi pojenjajo moči.

Za konec bi vsem skupaj rad še enkrat podaril te čudovite besede, ki upam, da vas bodo od časa do časa spomnile na "sanjače", ki trgajo zvezde!

Najbrž bom živel samo enkrat.
Če zatorej lahko komu
izkažem prijaznost ali naredim
kakšno dobro delo,
naj to storim sedaj,
naj ne odlašam ali pozabim,
saj ne bom več šel, po tej poti.


Matej alis Žabc




POROČILO SREČKA...1. DEL

Saj ne vem kako bi se lotil pisanja poročila. Po pravici povedano sem še precej zmeden....

Za začetek:

Ultrabalaton, Spatrahtlon, Ljubljanski maraton…… Kaj so moji cilji!? Kakšen tekač sem pravzaprav? Ali sem sploh tekač? Kaj, realno, lahko pričakujem na velikih tekaških tekmovanjih?

Kdo sem pravzaprav jaz? Kaj se pričakuje od mene? Ali sem jaz tisti ki rešuje svet?
Takšna in podobna vprašanja o športu, doseganju rezultatov, slavi… na eni strani, ter o smislu življenja, bivanju na našem planetu, predvsem pa o sistemu, ki nas prebivalce tega planeta potiska v takšne in drugačne življenjske okoliščine se že dolgo pletejo po moji glavi.

Na žalost se v nezavidljivih, težkih in brezizhodnih situacijah znajdejo ravno tisti, ki jih je za »normalno« življenje prikrajšala že narava. Invalidi, bolni, drugačni ljudje se zaradi svojih telesnih, fizičnih in psihičnih hib še težje znajdejo v krutem sistemu življenja, ki smo ga »postavili MI NORMALNI«.

Ali je posameznik tisti, ki je dolžan pomagati tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Je potrebno »tvegati« zdravje ali celo življenje, da bi nekomu pomagali. Kje so za to pristojne institucije. Ali bolje! Zakaj je nastal takšen sistem? Zakaj smo svet pripeljali do tu….

Najbrž sem mnogo »premajhen«, da bi vsaj približno našel odgovore na takšna vprašanja. Razbijanje glave s takšnimi vprašanji je ravno toliko produktivno kot minimalistične posamezne akcije. Pa vendar… Ali je zaradi tega bolje, da kar vsi obsedimo? Da čakamo, da stvari gredo naprej prepuščene same sebi in krutemu sistemu!? Na srečo je nekaj takšnih, ki NE razmišljajo preveč… Ki enostavno primejo stvari v roke. In če že ne spremenijo sistema, vsaj kakšnemu posamezniku naredijo svetlejši dan, prižgejo lučko ali pa utrgajo zvezdo, ki jim posveti v težko življenje… Hvala vsem tem dobrim LJUDEM.

Hvala Olga, Doroteja, Dominka, Aljoša, Matej, Marjan, Fani, Miran, Matej K. … Hvala NGU, TF, VODIC.SI, TEK ZA VSE, KTLJO… Hvala vsem…. Vsem,ki ste mi pomagali POMAGATI AMEDEII.

Danes je deveti dan od zaključka športnega dela projekta TEK ZA SREČkOm. Jaz pa še vedno nisem povsem nazaj… Kljub temu, da sem se že takoj v ponedeljek »vrgel nazaj« v vsakdanje življenje in se začel s polno paro spopadati s svojimi vsakdanjimi težavami, se nisem še popolnoma pobral. Včeraj po tednu dni počitka sem ponovno obul svoje Barefoot Evo in na rahlo stekel po polju ki se razteza za Uncem. Jaaaaa…. To sem jaz…. Kljub bolečinam v levi nogi sem ponovno začutil, da je tek moje življenje. Gibanje to sem jaz…

Fizične bolečine bodo slej ko prej za mano. To vem! Poznam svoje telo. Poznam njegove reakcije. Poznam bolečine s katerimi mi sporoča da sem pretiraval. Vem, da sem telo porinil čez rob. Vem, da sem si naredil fizično škodo. Ampak vsega tega sem se zavedal že pred začetkom. Vedel sem, da bo hudo. Vedel sem, da bo bolelo. Vedel sem da se bom telesno uničeval… Ampak to sem hotel. Hotel sem to narediti. Ne vprašajte me zakaj? Nimam odgovora. In ne mislim ga iskati in o njem filozofirati. Pač, tak sem…. To je to!

Druga plat pa je psihično stanje. Celih 8 dni nisem bil sposoben sesti za računalnik in pogledati na FB in TF. Tam so se dogajale skoraj vse vzporedne stvari povezane s projektom. Enostavno nisem bil sposoben se soočiti z dogajanjem. Čutil sem, da nisem sposoben spodobnega komentarja. Počutil sem se enostavno prazno. Ne! Prazno ni prava beseda. Moja duša je bila polna. Polna neke skrite energije, ki se je v meni naselila, ko sem na Škofijah objel Amedeo. Kljub temu pa je v meni obstajala neka praznina. Praznina v smislu, da nisem naredil dovolj. Da je ves napor, ves moj trud zaman. Da bi lahko naredil več. Spremljal me je, in me še, občutek da razen telesnega razdejanja nisem naredil vsega, kar bi lahko…

Če bi me par dni nazaj vprašali o smiselnosti projekta bi brez razmisleka odgovoril, da je bilo vse skupaj nesmiselno. Izvedbe česa takega, v fizičnem smislu, ne bi predlagal nikomur. Pri humanitarnem delu pa bi mu natančno opisal vse napake, ki sem jih naredil. In teh, roko na srce, res ni bilo malo.

Vendar! Včeraj sem ponovno tekel. Moje telo je kljub bolečinam lebdelo. Endrofin je naredil svoje. Tudi moja duša se počasi pobira… Še vedno tečem za svojo dušo. Še vedno tečem za svojo srečo… In še bom svojo srečo delil še s kom, ko jo potrebuje… Pa če prav bom pri tem delal tudi napake….



POROČILO SREČKA...2. DEL


Spoštovani moji! Najprej moje globoko in iskreno opravičilo, ker sem v poplavi vseh obveznosti današnjega norega življenjskega tempa nekoliko podlegel slabostim in pustil svoji riti in svojemu duhu, da podleže lenobi. Ja res je! Lahko bi našel čas, uredil misli in jih zapisal. Pa nikakor nisem prišel do te faze. Zdaj je pa res že čas, da kakšno besedo zlijem na papir.

Amedea je trenutno spet v bolnici. Bakterija se je naselila v njena že tako bolna pljučka. Ampak se ne da. Borka »kot se zagre«. Prava »NevergiveUpovka«. Ponosen sem, da sem lahko naredil vsaj nekaj dobrega zanjo. In dragi moji VSI. Ponosen sem tudi na vas VSE. Na vse, ki ste me podpirali, ki ste z mano tekli, ki ste pošiljali pozitivno energijo, na vse, ki ste darovali evre…..

V sklopu akcije TEK ZA SRECkOm, se ja na tekočem računu RK Ajdovščina nabralo slabih 2500 €. Sprožilo pa se je tudi kolo. Kolo, ki se je vrtelo na različnih koncih in v različnih obsegih. Tednik na TV SLO, Karitas Koper, Sladkih 6. Prepričan sem, da se je vsaj del tega velikega kolesa sprožil zaradi naše akcije. Akcije, ki smo jo začeli v NGU. Akcije, ki je prvič nosila ime TEK ZA SREČkOm. Amedea bo dobila masažni jopič, ki bo pomagal njenim pljučkom.

Uspel, pa nam je tudi športni projekt, ki sem si ga zamislil v svoji glavi. Zakaj govorim v množini. Preprosto. Brez vseh stvari, ki so se dogajale med sedem dnevno tekaško dogodivščino, ne bi bil sposoben tega kar mi je uspelo. Pomagalo je veliko dejavnikov. Prvi in najbrž eden močnejših je bila misel na Amedeo. Ko je bilo težko sem se spomnil v čem je« point«. Zakaj pravzaprav tečem. Zakaj sem ves v bolečinah v znoju skoraj čisto sam na cesti in zakaj grizem v ta preklet klanec… Pomagalo je. Cilj je bil v moji glavi že pred štartom in vsake toliko je bilo treba samo povezati glavo s telesom.

Kaj čem povedat! Neprecenljiva Olga. Čeprav je bila moja ideja izvesti tek čim bolj špartansko mi brez njene pomoči ne bi uspelo. Pustimo ob strani vso materialno podporo. Njena prisotnost je bila veliko bolj pomembna zaradi psihične podpore. Verjela je v mene. To sem čutil. In tega nisem smel podreti. Z Olgo sva skupaj že 20 let. Poznava se do potankosti. TEK ZA SREČkOm naju je povezal še bolj. Večino časa, besede sploh niso bile potrebne. Zadostovali so pogledi. Iz mojih oči je vedela, kaj potrebujem. V njenih očeh sem videl zaupanje in popolno podporo in predanost. Predanost skupnemu cilju. Oba sva vedela, da to morava storiti in da bova to storila za vsako ceno. Ja res je! Za vsako ceno! Nikoli v življenju ne bom pozabil, kako sem jo nežno poljubil na lice in jo polegel nazaj na blazino, ko se je v noči med peto in šesto etapo, v sanjah dvignila in tiho zašepetal za menoj, ko sem sredi noči šepajoče krevsljal na WC, »čez koliko kilometrov te počakam?«!!

Vsi ki ste se mi pridružili pri teku ste potrebni posebne zahvale. Vsaka prisotnost isto mislečega osebka je name vplivala kot najboljše poživilo. Družba, debata, podpora … Kilometri so minevali veliko hitreje. V začetnih etapah je prihod družbe vedno pomenil tudi hitrejši tempo teka. Tretja, četrta in peta etapa so se časovno končale prej prav zaradi vas dragi moji: Inot, Rajzl, Mengšani, Bartely, LojzeP, Raf, LeonRO, Stivi. Seveda pa ste pomagali tudi člani društva Bistrc v prvi etapi. Zadnji dan me je na Vrhniki presenetila in vlila novih moči UrasaD,. Na koncu sta me, na pol onemoglega, v Škofije vlekla Muc in Žabc.

Kljub časovni stiski med etapami je vedno ostalo toliko časa, da sem pokukal še na TF in FB. Tam ste bili vsi vi ostali. Vse lepe želje, vse spodbude, vsa pozitivna energija… Nekateri ste se pojavili kot prikazni tudi na trasi. Stisk roke na Škofljici je vlil pozitivno energijo. Človek, ki diha s tabo, ki te podpira in drži pesti zate, je še kje boljši doping? Ni bilo druge »je treba tečt« bi malo drugače povedal Adi.

V tem tednu sem spoznal tisto, kar sem hotel spoznati. Nisem imel namenov dosegati rekordov. Zavedal sem se in se še zavedam, da so tekači, za katere je tale »tekec« čisti amaterizem. Hotel sem preizkusiti kaj prenese moje telo, brez da bi se primerjal z drugimi. Kam ga lahko potisnem. Kje so meje. Kaj je sposobna narediti glava.

Zadnja dva dni je bilo moje telo na robu kolapsa. Bolelo je vse. Če se pošalim, edina stvar na mojem telesu, ki me ni bolela, je bila daljša dlaka na levi obrvi mojega očesa. Vse ostalo na meni in v meni je bilo zavito v eno samo veliko fizično bolečino. Jutranja vstajanja, peti, šesti in zadnji dan, so potekala tako, da sem se s postelje zvalil na tla, se postavil v položaj na vse štiri, se prijel za rob postelje in se počasi dvignil v pokončni položaj. Da ne govorim o načinu premikanja. Pomagal ni niti vroč tuš… Potrebnih je bilo nekaj kilometrov in pravi impulz z glave, da so noge vsaj približno stekle. Spanje od četrtega dne dalje je bilo bolj podobno nočnim moram, kot počitku. Prebujal sem se vsako uro. Moje telo je bilo prepoteno, kot bi še vedno tekel. Kvalitetnega spanja, kaj šele regeneracije ni bilo.

Četrta etapa: Velenje – Kranj, in sicer relacija od Velenja do Arje vasi, je uničila moje gležnje. Inot je napovedoval težave in nevarnost na odseku tretje etape od Dravograda do Maribora. Ni se motil. Hvaležen sem mu, da se mi je na tem odseku pridružil, čeprav je s tem izpostavil svojo varnost. Vendar to kar se je dogajalo na odseku od Velenja do Arje vasi je bila prava loterija preživetja. Borba z gostim prometom v obeh smereh. Ogromno avtobusov in tovornjakov. Na eni strani potok na drugi strma brežina. Prostora za umik skoraj ni bilo. Asfaltna podlaga na robovih uničena. Namesto bankin luknje. Neprestano skakanje v luknje in nazaj in pri tem ničkolikokrat nepravilen pristanek in sklec noge, so na gležnjih pustili posledice. Zaradi razbolelosti celega telesa posebnih bolečin v gležnjih niti nisem čutil. Reakcija je bila vidna na pogled. Gležnji so bili zatečeni, do neprepoznavnosti. Izgledalo je, kod da se meča razpotezajo vse do konca pet. Sklepov in tetiv v gležnjih ni bilo videti. Po večerni kopeli tega dne, sem gležnja dodatno namazal s hladilno kremo in jih pred Olgo skril v nogavice.

Šesti dan je svoje prispevalo še vreme. Dež, mraz, sneg nemogoče razmere na cestah. Že po prvi uri mi je bilo popolnoma vseeno kam stopim in kako me vozila, ki vozijo mimo mene stuširajo. Premočen sem bil do kosti. Tuširanje se je v sredinskem delu etape, med Škofjo Loko in Kranjem, spremenilo v ometavanje. Snežna brozga je na meni ostala kot malta, ki jo na steno vrže zidar z zidarsko lopato. Ugotavljanje, kje pod brozgo je skrita luža, globoka skoraj do pol kolena, sem opustil že daleč nazaj. Moje noge so bile premočene do kosti, prav tako oba para copat, ki sem jih imel s sabo. Kljub temu mrazu v nogah nisem čutil. Težava je bila v prstih na rokah. Neprestano me je nohtalo. Trije pari rokavic so se neprestano menjali na izstopih ventilacije v spremljevalnem kanguju. Olga je tega dne, ob polno vključeni ventilaciji in gretju do konca, doživljala neprostovoljno savnanje. Vremenskim razmeram je podlega celo tehnika. GPS ura se je pod šipo ekrana najprej dodobra zjokala, potem pa že pred Škofjo Loko do konca izdihnila. Napori pa so terjali svoj davek tudi na mojem telesu. Pod očmi so se zarisali barvni podočnjaki. Zaotečenost se je iz gležnjev preselila na celo telo. Napihnjen sem bil kot buhtelj. Na poprej izklesanem telesu ni bilo več videti nobenega obrisa mišice ali kite. Vse je bilo zalito in zaobljeno. Ko sem se zvečer doma pogledal v ogledalo sem se ustrašil samega sebe. Tak sem bil pred dvajsetimi leti, ko sem v »burnem obdobju«, svojo telesno maso uspel dvigniti nad trimestno cifro. Stanje ni bilo zavidljivo. Hčeri sta me gledali precej postrani. Moja glava pa je še vedno videla cilj. Obdelati je bilo potrebno še 100 km. Po pravici povedano si šesti dan zvečer nisem znal predstavljati, kako se bom sedmi dan ob štirih zjutraj spravil k sebi. Vedel pa sem, da se bom, tako ali drugače. Glava je obdelala svoje delo. Sedmi dan sem po dobrih 700 kilometrih na Škofijah objel Amedeo in jo dvignil v naročje.

Zaključek. Projekt me je naredil močnejšega. Še bolj je povezal mojo družino. Vsa spoznanja so pozitivna. Bolečine minejo. Telo si opomore. Duša je bogatejša. DOŽIVETI VSE TO JE NEPRECENLJIVO.

Kratko o pripravah:

Na projekt sem se pripravljal slabo leto. Slabo leto tek skoraj vsak dan, v povprečju 20 km. Večina teka, vsaj v zadnjih 4 mesecih, je bila v zgodnjih jutranjih urah med 3.30 in 5.30. Brez kakšnih posebnih tekaški načrtov. Enostavno sem se oblekel in tekel. Včasih hitro, včasih počasi, včasih sem tudi samo hodil. Tek je postal del mene. V teku sem se sproščal in užival. Na daljših treningih med vikendom sem v glavi premleval scenarije, kaj se mi lahko zgodi. Poskušal sem si predstavljati peti, šesti, sedmi dan. Prave predstave o tem kaj me čaka nisem imel.

Ravno tako kot pri teku nisem kompliciral pri hrani. Poslušal sem telo in upošteval svoje izkušnje. Izogibal sem se ogljikovim hidratom. Kruh, testenine, riž in krompir sem dobesedno izbrisal s svojega jedilnika. Moj jedilnik je bil sestavljen iz ogromno zelenjave. Jedel sem meso: goveje, svinjsko, piščančje, puranje, ribe. Malice so sestavljali oreščki: arašidi, pistacije, mandeljni, lešniki, orehi. Od mleka in mlečnih izdelkov sem jedel zgolj sir. Sadja sem se čim bolj izogibal. Glavna tekočina za pitje je bila voda. Občasno sem pri kosilu spil kakšen kozarec vina. Pivo sem črtal s seznama pijač. Na začetku sem si dobesedno trgal od ust sladkarije. Ko se je telo navadilo na abstinenco sem ugotovil, da pravzaprav veliko bolje shajam brez njih. Uporabljal nisem nobenih modernih prehranskih in športnih dodatkov.

Takšen režim prehranjevanja sem prakticiral zadnjih pet mesecev pred projektom. Med samim projektom sem zgoraj omenjeni prehrani, predvsem v času aktivnega teka, dodal tudi visoko kalorične izdelke v obliki sladkarij (krofi, rogljički z marmelado, čokoladke, kruh z maslom in marmelado). Po vsaki etapi sem pojedel normalen in obilen obrok, ki je poleg mesa in zelenjave vseboval tudi priloge kot so krompir ali riž. Med tekom in po teku sem pil večinoma navadno vodo. Dodajal sem izotonične napitke ki jih lahko kupiš v vsaki trgovini in pa cocacolo, ki sem jo mešal z vodo. Tudi v času teka nisem užival nobenih prehrambnih ali športnih dodatkov niti posebnih koncentriranih vitaminov oz. drugih umetnih ali koncentriranih dodatkov.

Oprema:

Tekaška oprema so bile navadne tekaške majice in pajkice (večino srednjega kakovostnega razreda, kupljene v velikih športnih trgovinah, ali prigarane na različnih tekaških prireditvah). Posebnih ali »visokokakovostnih« tekaških oblačil v obliki kompresijskih izdelkov nisem uporabljal.

Večino celotne kilometrine sem bil obut v neblažene copate. V takšni obutvi sem pretekel tudi celotne priprave. V tretji etapi sem zaradi občutka, da me zaradi neblaženih copat, začenja boleti gleženj na levi nogi, za kratek čas obul blažene copate. Po slabih 40 kilometrih sem ugotovil, da je še slabše in sem se vrnil nazaj. Blažene copate sem za kratek čas, zaradi premočenosti, obul še šesti dan.

Fotke zlužene v albumih po etapah:
https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

https://picasaweb.google.com/1137341802 ... directlink

GPS zapisi, do sredine šeste etape (potem je tehnika odpovedala):
http://www.endomondo.com/workouts/piRvZzU84Gc

http://www.endomondo.com/workouts/qw68ZAfgkOs

http://www.endomondo.com/workouts/rHyU3KbcdBk

http://www.endomondo.com/workouts/pJtmSeEDS-E

http://www.endomondo.com/workouts/ldIOwOrab6I

http://www.endomondo.com/workouts/ldIOwOrab6I